Življenje oblik
Ob slikah,
plesovanjih in performansih Martine Fukuhara Štirn se mi ponovno postavi
vprašanje: do kod seže slika? Ko sem to vprašanje kot študentka umetnostne
zgodovine zastavila pred natanko dvajsetimi leti, je bilo mišljeno evokativno.
Danes ga razumem predvsem retrospektivno, pa ne v smislu nostalgije in nikakor
ne v smislu zgodovinjenja, temveč kot delovni naslov o študiju slikarstva in
zlasti delovanja umetnikov, ki so svoje ustvarjanje in delo razumeli ne kot
osebno promocijo in sredstvo za pridobivanje moči, temveč kot odgovorno
delovanje.
Teoretiki
opozarjajo na izgubo sveta za sliko in hkrati na popolno prevlado novih
tehnologij, ki so prevzele predmetnost slikarstva, zato je še toliko bolj
pomembna pretočnost med sliko in svetom, med osebo in dejanjem. Ko
likovni jezik spregovori skozi oblike, snovi, razmerja, kompozicijo in barve,
je izredno natančen. Nikoli ne zgreši bistva in morda je prav v tem tudi vzrok
za njegovo zlorabo in po drugi strani nepriljubljenost; spremljata ga odpor in
strah pred drugačnostjo, ki ni diktirana in oglaševana, pred neposrednostjo, ki
ni šokantna, in pred preprostostjo, ki ni banalna. Sodobna slika je lahko telo ob slikarjevi
prisotnosti; telo, s katerim meditira, pri-čuje, celo zdravi... Slikarsko ustvarjanje
se je ponovno postavilo v razmerje do narave z njenimi zakoni in cikličnim
ritmom, šele tedaj pa tudi lahko postane mimezis v izvornem pomenu, ki slavi
življenje oblik in s tem samo moč ustvarjanja.
Po tem, ko je
v modernizmu slika doživela tako rekoč vse: od prelepljenja z različnimi
predmeti in snovmi, do škropljenja, polivanja, prebadanja in rezanja, so šele z
velikimi družbeno-političnimi spremembami v poznih osemdesetih letih lahko
ponovno prišli do izraza etični vidiki slikarjevega vpogleda. Občutljivost se
nam počasi že vrača, čeprav jo v sodobni imagologiji ni lahko prepoznati.
Snovna opna slikarstva, ki jo lahko mislimo le v odnosu posameznika do sebe
znotraj narave, pa priča, da je še vedno mogoče (in nujno) povezati
razpoloženje na sliki z duhovnim stanjem
narave, kar so odkrili že impresionisti na začetku 20. stoletja.
»… to, kaj je
feminizem vpel v tok, ko je priklical v ospredje zanemarjene glasove umetnosti,
je bil splet neomejenih možnosti, ne pa kakršnekoli dogme.« Zgornja misel Linde
Nochlin govori o širini, ki jo odprejo ženske umetnice in izpostavi bistveno
razliko med možnostjo in dogmo. Z vidika razprtih možnosti, ki jih v določenem
prostoru in času ustvari umetnost, bo treba ponovno pogledati v čas
devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko so bili v filozofiji in umetnosti
razprti ključni vzorci, v tvarnem preoblikovane in v snovi nastavljene številne
nove možnosti in zmožnosti prostora.
V intervjuju
za Likovne besede je kiparka Duba
Sambolec opisala anekdoto iz zgodnjih sedemdesetih let ko je študirala
kiparstvo na ALU. Za zaključno razstavo je naredila razgibano žensko figuro v
obarvanem mavcu z naslovom Ženske
prihajajo, ki jo je obesila s stropa ateljeja. Profesor Drago Tršar je
figuro takoj umaknil (menim, da bolj instinktivno, kot da bi zares razmislil o
tem), a avtorica jo je še pred obhodom profesorjev namestila nazaj. V resnici
so kiparski ateljeji vse bolj tudi prostori kipark, ki jih zanima stik z
materialom: glino, voskom, papirjem, delo z rokami, tvarni spomini... Profesor se morda ni
zavedal, a prav gotovo je slutil, da bo prihodnost teh prostorov zelo ženska,
precej bolj odprta, socialno ozaveščena, ekološka in to celo ne glede na spol
ustvarjalca.
»Če hočemo sanjati
globoko, moramo sanjati s snovmi« Gaston Bachelard
V četrtem
letniku študija psihologije je Martina opravila sprejemne izpite na likovni
akademiji in študirala slikarstvo v ateljeju Gustava Gnamuša, ki se je
intenzivno ukvarjal z vplivi zena na evropsko slikarstvo, še posebej z
vprašanji praznine. Diplomsko nalogo je zaključila pri slikarju Emeriku
Bernardu, ki je naravo in genius loci tako
rekoč vpletel v svoje slike, magistrski študij pa pri vešči podobarki slikarki
Metki Kraševec.
Po študiju se
je večkrat selila. Najemala je ateljeje v Ljubljani, v Mostu na Soči, Izoli in
Piranu. Vsaka selitev je spremenila tudi njen življenjski okvir, stvari, s
katerimi se je ukvarjala, ljudi, s katerimi se je srečevala. Vsak nov prostor
je hkrati odpiral druge poglede na lastno preteklost, družino in prijateljstva.
Slika (kot sta na primer Kam in Čakam) je prisotnost bivanja v telesnih,
duhovnih, psiholoških in mentalnih razsežnostih. Genius loci v sliki ni poudarjen, v ospredju je notranji prostor in
občutljivost telesa za celoto, ravnovesje sil, zmožnost uravnoteženja osnovnih
elementov in odpiranja čaker. Figura (ali njena z odsotnostjo nakazana
prisotnost) je premagala bivanjsko osamljenost šele, ko je ponovno uzrla
naravo. Narava takrat postane razširjeni okvir slike, vse kar se dogaja v njej
je del podobe. Leta 1999 je nastal cikel akvarelov dojenčkov, ki so se na svet
rodili prezgodaj. To so krhke, intime podobe o življenju, ki bije in se bori,
ki se išče ter najde. Martina je cikel iz prvih dni življenja na zemlji
razstavljala samo enkrat v Stari šoli v Komnu.
Kolikokrat se
zgodi, da zelo zgodnje delo izda občutljivemu gledalcu ključ do podobe, ki jo
išče notranje oko slikarja, ki jo v spominskih celicah nosi njegova roka. Ali
jo bo nekoč odplesalo njegovo telo? Včasih do tega lahko pride kasneje, recimo,
ko veliki osebni ali zgodovinski preobrati premaknejo tektonske plošče zavesti
in se za njimi zasveti luč notranjega bistva, kot se je to zgodilo slikarju
Zoranu Mušiču. Včasih so te tektonske plošče tako intimne, da jih je težko
prepoznati, še posebej če se zgodijo v mladosti, daleč pred svojim časom. Danes
teorija ni naklonjena takim razmišljanjem, prevladuje filozofija v umetnosti,
ki je nastavila umske pasti na sleherni zavoj spirale, ki jo kot kreativni
proces doživlja sleherni ustvarjalec. Žar stvaritev je pod ostrino dvajsetega
stoletja na trenutke zbledel, a ključ-luč resnice nikdar ne ugasne.
Leta 1999 je
nastala tudi slika Sunek.
Celopostavni avtoportret prikazuje plesalko, ki je s hrbtom obrnjena proti
gledalcu. Polna, suverena figura vabi gledalca, da sledi igrivemu, poskočnemu
koraku v prostor slike. Čeprav je prostor nakazan, haptična snovnost figure in
nedoločeno ozadje ustvarjata tako močen kontrast, da se skušnji, ki sledi
pogledu, postavi neizogibno vprašanje: kam? Ni beg, je enostavno zapuščanje tega
prizorišča in želja po odkrivanju novih, morda povsem drugačnih dimenzij
prostora. Kljub samostojnosti deklice, ki je pravkar zapustila naše prizorišče,
moramo ostati še vedno tu in zaupati, da ve, kam gre.
Zgodnja dela,
s katerimi je Martina zaključila študij slikarstva na ALUO, so polna osebne
poetike. To so radožive, hitro naslikane podobe, navdihnjene z barvnim žarenjem
in prehodi med različnimi prostorskimi plani. Barve so svetle, spekter
neomejeno širok, bela obleka, ki sije iz sredine slike je kot nedolžnost, s
katero se je uspela izviti iz študijskega obroča nepoškodovana, čista, še vedno
ona. Kljub mnogim skušnjavam, da bi prevzela obrazec, ki je bil na dlani, je
izbrala daljšo, lastno pot. Njeno telo v energičnem gibanju se obrača stran od gledalca
in mu kaže hrbet, hkrati pa je že napol v skoku, sredi obrata, vrti se, ujeta v
trenutku, ko meja med spredaj in zadaj ni več določljiva. Ta figura napoveduje
ustvarjalno pot, ki hkrati izhaja iz te podobe in se vanjo lahko vedno znova
vrača po inspiracijo, zaupanje, po sanje ... Tako ostane figura kot nosilka
podobe še vedno in vedno bolj zanimiva. Kasneje je včasih popolnoma odsotna, na
platnu ostanejo le sledi njene prisotnosti; plesni copati, bela obleka,
razpuščeni lasje …
Kaj je na Mali plesalki, bronasti figuri Edvarda
Degaja, napovedalo krilce iz tila, ki je presenetilo s prisotnostjo
»minljivega« blaga drugačnega otipa in snovi, bližje sanjam kot materialnosti kipa,
in ki pri gledalcu vpokliče drug zorni kot pogleda? Snov za sanjarjenje okoli
negibnega telesa, oblak pričakovanj mlade balerine, očarano oko kiparja, ki je
uspel ujeti snov želje, zapisane globoko v celice tega drobnega, za gib
dihajočega telesa.
Snov in gibanje, tvarni
dotiki in domišljijski vzgibi telesa, sanjarija.
Tvoje
življenje je umetnost, ki jo razvijaš po strmih pobočjih svetovnih pokrajin.
Leta 2004 se
je Martina preselila v Prago, kjer je do leta 2006 v gostovala v konceptualnem
ateljeju prof. Miloša Šejna na Akademiji za likovno umetnost. Šejn je spodbujal
Martinino osredotočenost na risbo, ki pomaga izčistiti koncept. Okrog podobe je
puščala veliko prostora; risba je stekla iz formata, okrog nje pa belina,
veliko beline.
V praškem
ateljeju je povsem opustila barve in se posvetila zgolj liniji. Namesto barve
je prvič uporabila platnene zvitke – več 10 m dolge trakove debelega in zelo
gosto tkanega »mlinarskega platna«, ki ga je obdelovala s pepelom in pigmenti,
da bi omilila raster tkanja, da bi ga udomačila – kasneje v Ljubljani, na Japonskem, škofjeloškem ... Dolgi zvitki so odpirali številne možnosti
imaginacije. Razvijali so se kot sanjarjenje v neskončne pokrajine domišljije
in pod močnim vtisom Bachelarjevih knjig, ki jih je tedaj prebirala v češčini,
so zvitki postali snovna podlaga štirih osnovnih elementov: vode, zemlje, zraka
in ognja.
V ateljeju
Miloša Šejna se je prvič srečala z gibom Bisoku in japonskim plesom Butoh, ki
ga je v ateljeju na povabilo profesorja uprizoril japonski umetnik korejskega
rodu Ryuzo Fukuhara, plesalec tretje generacije avantgardnega plesa, ki se je
po drugi svetovni vojni razvil na Japonskem.
Butoh
plesalec je v slehernem trenutku odprt za prostorske danosti in posebne
okoliščine, v katerih pleše. Odzivanje, prilagajanje in nadgrajevanje
gledalčevega spremljanja je del koreografije. To, kar še posebej odlikuje
plesalca Fukuharo je njegova popolna telesna in čustvena predanost gibu in
hkrati prirojena nepatetičnost, kot bi se celo telo predalo čustvu, a to ne bi
zasvojilo telesa, s katerim zna nagovoriti in osvojiti tako prostor kot
soplesalce.
Leto kasneje (2007)
sta se Martina in Ryuzo preselila v Ljubljano. Sledile so številne plesne
delavnice in predstave v izbranih prostorih. Prvi stik, tam kjer je umetniška
forma najbolj univerzalna in hkrati osebna, sta umetnika vzpostavila s
prostorom in arhitekturo Jožeta Plečnika. Intimne
vzporednice med človeškim bivanjem in ritmom arhitekture je bil triletni projekt, ki se je začel z
delavnico Butoha in se nato razvijal na več kot petindvajsetih lokacijah
Plečnikove arhitekture. Koreografije za enega do pet plesalcev so bile izjemen
poklon mojstru in hkrati navdih za sedanjost. Plesanje se je začelo v
Plečnikovih prostorih za osebno življenje in delo ter kulturno življenje
družbe, na vertikalni osi od severa do juga Ljubljane: na vrtu hiše v
Trnovem, se nadaljevalo pred in v NUK-u, na Čevljarskem mostu, na bregu
Gradaščice, v parku Zvezda, na Tromostovju ... Drugo leto se je nadaljevalo
pred sakralnimi objekti in v njih samih, v prostorih, ki so ustvarjeni v povezavi z
vero in smrtjo: na
Plečnikovih Žalah, ob cerkvi sv. Frančiška v Šiški, na Barju pri cerkvi sv.
Mihaela. Tretje leto (2009) so bile
predstave navdahnjene s Plečnikovimi prostori, ustvarjenimi za krepitev in
naselitev vitalne energije življenja v Ljubljani na osi vzhod – zahod: začenši ob
izviru vode in notranjega vdiha linije ob Tivolskem gradu, sledenju njenega
spusta do Tromostovja s Plečnikovo tržnico, ples pa se je zaključil prek
ovijanja v hribu ljubljanskega gradu z izdihom na Šancah.
Gibko slikanje
Na nekaterih prostorih, recimo v NUK-u, je
Ryuzo plesal s soplesalkama, glasbenikom na digiriduju in pevko. Ležeče so se
spuščali po stopnišču, večino časa obrnjeni z glavo navzdol kot padli giganti;
na ostalih so plesali še drugi plesalci, med njimi vedno Martina, ki je v tem
času zaključevala magisterij in slikala platna, na katerih ples ni več samo
figuralni motiv, temveč gib postane del same slike. V zgodovini
zahodnoevropskega slikarstva se je temu vzhodnemu principu najbolj približal action painting, ki je prav tako črpal
iz filozofije vzhoda in zena. Nenadzorovano puščanje sledi na platnu, kot
posledica procesualnosti geste, in kreativnost dejanja sta na poseben način
prisotni tudi v Martininem slikarstvu. Poudarek ni več toliko na nezavednosti
čopiča kot na vživetju, kot bi na platnu nastajali diagrami giba, še več,
celotno vzdušje plesalke, ki je popolnoma potopljena vanj.
Arhitektura in prostor sta konstitutivna dela
podobe performativnega plesa, ki pa nima vnaprej narejene forme, temveč se
prilagaja kraju, občinstvu, trenutnim razmeram, zvokom ... Plesalec posluša
sebe in se sproti uglašuje z okolico, je tako rekoč zlit z gibanjem trav, vetra,
s konfiguracijo tal, gostoto, barvo in višino glasov. Slike štirih elementov je
slikala na napeta platna, ki jih je povezala po dva skupaj za en element, tako
da je imela vsaka slika svojo prednjo in zadnjo stran. Način, kako so bile
povezane je bil odvisen od elementa: ogenj se na primer razpira na platnicah
knjige navzven, voda pa je slikana na notranji strani in teče navznoter.
»Dvostranske
podobe, prosto viseče v prostoru, omogočajo očesno in telesno tkanje. S tem,
kako so dane v prostor, že govorijo o prehajanju prvin. Sestavljajo večjo
celoto, v luščenju sredine med njimi in ne v končni točki pogleda. Ali drugače:
bistvo umetniškega dela je v njem samem, a najti ga je včasih jasneje v praznem
prostoru naokoli. Kot pri plesu, ko se z gibom v prostor zarisujejo
risbe. Gosta intimna snov daje rast podobi, plesu, ki ni začetek niti konec,
ampak sredina duše«, je v svoji magistrski nalogi zapisala Martina.
Butoh ni le
ples, je tudi podoba, ki jo je slikala na platna. Čeprav se zdijo njene poteze
na platnih mnogo hitrejše, bolj temperamentne, ne smemo spregledati, da gre
pravzaprav za časovne zapredke nevidne niti, ki so kot vidne sledi gibanja v
prostoru. Na nekaterih delih so zapredki
gostejši, drugje spet skoraj izginejo; te linije pa niso od telesa ločeni
načrti, po katerih bi bilo moč ponoviti celotno koreografijo, temveč so hkrati
tudi zapredki telesnega spomina slehernega dražljaja, sodelujočega v dogajanju.
Podobno kot oko, ki gleda in je hkrati videno, ima tudi sleherni gib svoj vzgib
in določeno držo, ki ohranja gib v določenem položaju. Tako kot gib povzroči
določeno držo, tako drža določi vzgib.
»Ljubko oko vijolice gleda sinje nebo, vse
dokler po barvi ne postane podobno temu, kar gleda.« Percy Bysshe Shelley
(po Gastonu Bachelardu iz knjige Voda in
sanje)
Gib in snov
sta bila v ravnovesju plesalca, ki misli in sanja skozi snovi in skozi telo.
Slikarstvo, ki je bilo do tedaj vezano zgolj na podobo, je takrat poseglo še
globje, do same substance zemeljskih pigmentov, platna, barve lanu, oblike
cvetnih listov in stebel, papirja, vlaken, obdelanih v vodi in sušenih na
zraku, pepela prekaljenega v ognju ...
Taki so
Martinini zvitki iz »mlinarska platna«, ki jih je glede na to, kako jih je
obdelala, poimenovala Voda, Zemlja, Zrak in Ogenj. Z njimi
pleše, slika, sanja, snuje načrte in nad njimi spi, medtem ko v tesnem loškem
stanovanju z ateljejsko sobico čakajo na nov obred. Spodbudili so tudi nastanek obojestranskih
slik Dotiki toka, kjer se nekončnost
imaginacije razvija iz platna na drugo stran ter od tu na novo platno kot
barvna melodija, ki iz navideznega kaosa ustvarja (tako Martina) » sliko, ples
izmišljenega in pravega vsakdanjega življenja sebe, živali, rastlin, vetra …«
Action painting z akrili je ostal daleč zadaj, niti
trohice podobnosti ni več med njima.
Tanka nit Popka
Ko govorim o plesnih predstavah Martine in Ryuza, ves čas mislim na naravo teh nastopov, ki
so, vsaj kar se tiče Martine, bliže performansu ali kot sam pravi, rituali. To
gotovo velja za enega od njunihadnjih,
za plesno igro Tanka nit Popka, ki jo navdihujeta nosečnost in rojstvo
otroka. Med ritualom, ki je sestavljen iz sedmih delov, plesalca izmenjujeta
svoji vlogi: od spočetja, ko zanosi Ryuzo in je Martina tabula rasa, do tretjega meseca, ko otroka nosi Martina, do
dvojčkov, ki v trebuhu uživata v izobilju prostora, in naslednjega dela, ko
spoznavata meje prostora. Sledi porod, najprej Martinin in takrat je Ryuzo
njena doula, nato Ryuzov in doula je Martina. V zaključku Martina pleše otroka
in Ryuzo porojeno posteljico. Oder so tla, včasih pogrnjena z »mlinskim
platnom« v krožni obliki, včasih odeta v spirali s čipkami balkanskih žensk.
Martina, ki je poleg slikarstva zaključila tudi študij psihologije na Filozofski
fakulteti, je od leta 2005 tudi doula. Doula je porodna spremljevalka, ki
pomaga pri rojstvih. Smisel njenega delovanja je v vrnitvi rojstvo v roke para,
ki otroka pričakuje, in spodbujati ter omogočati naravne začetke življenja. Rojstvo je tudi naslov lutkovne
predstave za otroke, s katero Martina gostuje po vrtcih in šolah. Lutke so
mehke in tople, narejene iz naravnih materialov, in zelo preproste, ne
oponašajo človeškega telesa, temveč puščajo domišljiji povsem prosto pot.
Predstava pokaže odnos med partnerjema pred, med in po rojstvu otroka, pokaže
na moč telesa, ki ve, kaj se z njim dogaja in kaj mora narediti in o moči želje
in veselja, da se na svet rodi nov človek. Otroci se pred in po predstavi z
Martino pogovarjajo, narišejo in zaplešejo svoje rojstvo, tako kot ga lahko
izrazijo.
Začetki življenja in rojstvo v posameznikih sprožajo tako močne
občutke, da je ena od vzgojiteljic Martini svetovala, da bi predstavo najprej
naredila z njimi, kajti odraslim je veliko težje kot otrokom sprejeti in se
vrniti nazaj v stanje popolne nemoči, časa in občutkov brez začetka in konca
ter vseobsegajoče blaženosti. Prav zato Martina še vedno slika. Slika je opna,
h kateri se vedno znova obračamo, ko iščemo stik z nekim že davno zakopanim
občutkom, k barvni substanci otroštva, ujeti v krivulji. Slika je pogled, ki
lahko zdrami čustvo ter oživi spomin na vonj zraka in barvo ptičjega petja, na
glasbo prvega vdiha. Do kod seže slika?
Vesna Krmelj
Martina Fukuhara Štirn, mag.
umetnosti, psihologinja, doula, plesalka, slikarka, lutkarica –
samostojna umetnica v Sloveniji.
Letos soustvarjala na Etnohisteriji v Gračišču, v Seoulu in Busanu
International Improvisation Dance Festival, na 1. Svetovnem tednu doul, v Espace Culturel Bertin
Poirée, Association culturelle Franco-Japonaise de Tenri Paris, na Linea D'aqua v Trstu, pred tem na Festivalu Kinu Otok v Izoli,
na XVII. Danih Milka Kelemena v Slatini, v Mali galeriji Kranj, v Hotelu Limbo Gambettola, na 14. koloniji Iveta
Šubica v Poljanah, na Festivalu Pleskavica v Ljubljani, v Pretorski Palači v
Kopru, na Mandala Performance Art Festival v Wroclawu, na 4th
Beijing Biennale, na Arsenale della Danza La Biennale di Venezia, na Festivalu
MOZG Bydgosc, na Art stays 2009 na Ptuju, na Festivalu
Poetov Poznan, na Festivalu Performa Maribor, na Festivalu Rdeče
zore Ljubljana, v Galeriji Media Nox Maribor, v Wakayama Arts and Culture Support
Society, v Galeriji Kresija Ljubljana, na Festivalu
Break 2.4, Ljubljana, na 11. Masdanza mednarodnem festivalu sodobnega
plesa na Kanarskih otokih, v Galerijah Kresija, Bežigrad 2 in Srečišču v Ljubljani, v The Ballinglen Arts
Foundation Gallery Ballycastle, v Galeriji Alkatraz Ljubljana, v Galeriji Stara
šola Komen.
Podpora Dotikom toka: Ryuzo Fukuhara, Zavod Federacija Ljubljana,
Združenje Sezam Ljubljana, KUD Sestava Ljubljana, Zavod Cornucopia Ljubljana,
Induplati Jarše, Tosama Domžale, Alojz Štirn, Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kuturo in
šport Republike Slovenije
»Vsaka
popolnost je le trenutna stopnja, ki jo nemudoma odnese tok časa. « Jasunari Kawabata